Vračanje
El relato corto Vračanje ha sido galardonado en dos ocasiones:
- Mejor cuento corto sobre el tema “viaje” en el año 2021. El concurso literario fue organizado por la revista digital Ventilator besed (revista de cultura, educación y formación) en colaboración con la editorial Primus.
- Mejor microcuento (cuento muy breve) en la categoría “autores jóvenes” en el año 2022. El concurso literario fue organizado por la revista Medmet (revista de literatura, arte y cuestiones sociales).
Kratka zgodba Vračanje je bila dvakrat nagrajena:
- Najboljša kratka zgodba na temo “potovanje” leta 2021. Literarni natečaj je razpisala spletna revija Ventilator besed (revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje) v sodelovanju z založbo Primus.
- Najboljša miniaturna (kratka kratka zgodba) v kategoriji “mladi avtorji” leta 2022. Literarni natečaj je razpisala revija Medmet (revija za leposlovje, umetnost in družbena vprašanja).
Vračanje
Stopim na ulico in globoko zajamem zrak ter upam, da mi do večera ne bo zmanjkalo sape. Prej negotovi koraki so postali odločni. Moji čuti se izostrijo, kot plenilec planem nad mesto. Požiram ga s široko odprtimi očmi. Korak za korakom si ga prisvajam, in ko se ustavim, si pogled spočijem na dobro znanih lokalih. Prisluhnem uličnim glasbenikom, vendar le za kratek čas. Njihova glasba mi vsiljuje spomine.
Zdaj, ko se ponovno vzpenjam na ta hrib, da bi se lahko iz varne razdalje naužila kaotičnega mestnega vrveža v miniaturi, mi vsaka stopnica pospeši srčni utrip. Me daje vznemirjenje ali kondicija? Minila so leta, odkar sem neke soparne avgustovske noči prvič stopila na razgret beton tlakovane ulice, ki je zaudarjala po urinu. Taksi je odpeljal, jaz pa sem se utrujeno odvlekla do vhoda turistične nastanitve ter pozvonila. Celo noč sem se premetavala po neudobni postelji prenatrpane skupinske sobice in se spraševala, kaj mi je tega treba. Mesto, ki sem ga sprva prezirala, mi je postopoma zlezlo pod kožo. Tako zelo, da prvi ne najbolj posrečen obisk ni ostal zadnji. Moja pot se je začela prepletati z drugimi. Z vsakim obiskom sem nekaj pustila in nekaj odnesla. Popotniki smo neusmiljeni osvajalci: neznane poti postanejo del nas samih, tuji kraji niso več strašni in čudni, tako domačni in varni se nam zdijo, ko naveličani lastne rutine od doma zbežimo.
Zvečeri se, jaz pa še kar pijem mesto in mu dovolim, da me zavaja s svojo idilično podobo. Poveznem si klobuk na glavo: čeprav me ta več ne ščiti pred neusmiljenim soncem, me lahko skrije pred radovednimi pogledi, ko se spuščam po stopnišču Gibralfara. Zlijem se z množico, ki se vije po glavni ulici kot dolga kača.
Nato izstopim iz nje, zanese me na plažo, kjer se bosa sprehodim po mivki. Slečem svojo kožo in si nadenem novo: jaz sem postala Málaga. Zjutraj bodo druga stopala poteptala moje sledi, morska voda bo odplaknila vse, kar je v njenem dosegu. Nazadnje bodo moje stopinje popolnoma izginile.
Deja una respuesta